Clarice Lispector: 6 pesniških besedil s komentarji

Clarice Lispector (1920-1977) je ena najznamenitejših žensk v brazilski književnosti 20. stoletja. Je tudi mednarodno priznana, saj je prevedena v več kot deset jezikov.

Lastnica intimnega literarnega dela, polnega metafor, je referenca za bralce in pisatelje naslednjih generacij.

Avtorica je znana po svojih romanih, kratkih zgodbah in kronikah, in čeprav ni objavljala poezije, imajo njena besedila močan poetični naboj in ustvarjajo zapuščino, polno lirike in vprašanj o življenju in njegovih skrivnostih.

1. Popolnost

Pomirja me, da vse, kar obstaja, obstaja z absolutno natančnostjo. Karkoli je velikosti ščepca, ne preseže niti za delček milimetra velikosti ščepca. Vse, kar obstaja, je zelo natančno. Škoda, da je večina tega, kar obstaja s to natančnostjo, za nas tehnično nevidna. Kljub temu da je resnica sama po sebi natančna in jasna,Dobro je, da resnica pride do nas kot skrivnostni občutek stvari. Na koncu ugibamo, zmedeni, o popolnosti.

Kratko besedilo je del publikacije Odkrivanje sveta (zbirka zapisov, objavljenih v časopisih in revijah med letoma 1967 in 1973). V njej nam avtor predstavi precej filozofsko misel o "obstoju stvari".

Clarice sledi liniji razmišljanja, ki bralca vodi k razmisleku o tem, kaj je vidno in kaj nevidno. In tako si lahko predstavljamo, da nam ne govori le o materialnosti, temveč tudi o občutkih in razumevanju sveta samega.

2. Dih življenja

Moj Bog, daj mi pogum, da bom živel tristo petinšestdeset dni in noči, vse prazne Tvoje navzočnosti. Daj mi pogum, da bom to praznino razumel kot polnost. Daj, da bom Tvoj ponižni ljubimec, prepleten s Teboj v ekstazi. Daj, da bom govoril tej ogromni praznini in kot odgovor prejel vzgojno in božajočo materinsko ljubezen. Daj mi pogum, da te bom ljubil, ne da biNaj me osamljenost ne uniči. Naj mi dela družbo. Naj imam pogum, da se soočim s samim seboj. Naj vem, kako biti brez ničesar in se kljub temu počutiti, kot da sem poln vsega. Sprejmi v svoje roke moj greh razmišljanja. (...)

Dih življenja je bila Claricina zadnja knjiga, ki je izšla posthumno leta 1977.

Ta podatek nam lahko da namig o njenih motivih za pisanje takšnih misli, ki so prisotne v tem odlomku dela. Pisateljica je bila namreč od leta 1974, ko je knjiga začela nastajati, hudo bolna in je umrla leta 1977.

V tem kratkem besedilu opazujemo osebo, ki se zaveda svoje končnosti, se razume kot človeško in prazno. Vendar kliče k božanskemu, da bi mu sredi osamljenosti dal popolnost.

Pri tem lahko potegnemo vzporednico med idejama "osamljenosti" in "samote". Prva je tesnobni občutek, da si sam na svetu, medtem ko je samota občutena kot užitek v lastni družbi, kot izpolnitev samega sebe.

3. Ne razumem

Nerazumevanje je tako obsežno, da presega vsako razumevanje. Razumevanje je vedno omejeno. Nerazumevanje pa morda nima meja. Čutim, da sem veliko bolj popoln, kadar ne razumem. Nerazumevanje, tako kot govorim, je dar.

Biti pameten in ne razumeti je dobro. To je čuden blagoslov, kot da bi bil norec, ne da bi bil nor. To je krotka nezainteresiranost, to je sladkost neumnosti. Le da se občasno pojavi nemir: želim malo razumeti. Ne preveč, ampak vsaj razumeti, da ne razumem.

Besedilo je objavljeno v publikaciji Odkrivanje sveta in prinaša razmislek o razumevanju sveta ter avtorjevi (in vseh bralcev) sposobnosti razumevanja skrivnosti, ki obkrožajo človeški obstoj.

Ta Clariceova razmišljanja lahko povežemo z znanim stavkom "Vem le, da ničesar ne vem", ki ga pripisujejo grškemu filozofu Sokratu in v katerem je nevednost cenjena kot gesta intelektualne preprostosti.

4. Rojstvo užitka

Užitek, ki se rojeva, tako boli v prsih, da človek raje čuti vajeno bolečino kot nenavaden užitek. Resnično veselje nima možne razlage, ni ga mogoče razumeti - in se zdi kot začetek nepopravljive pogube. To popolno zlitje je neznosno dobro - kot bi bila smrt naša največja in zadnja dobrina, le da to ni smrt, temveč neizmerno življenje, ki prihaja vda je podoben veličini smrti.

Človek se mora pustiti, da ga postopoma preplavi veselje - saj se rojeva življenje. In kdor nima moči, naj vsak živec najprej prekrije z zaščitnim filmom, s filmom smrti, da bo lahko prenašal življenje. Ta film je lahko sestavljen iz katerega koli zaščitnega formalnega dejanja, katerega koli molka ali nekaj nepomembnih besed. Z veseljem se namreč ne smemo igrati - to smo mi.

To je še eno besedilo, prisotno v Odkrivanje sveta .

Clarice ni rada razkrivala veliko o svojem zasebnem življenju, v intervjujih se je držala ob strani. Vendar je ob pisanju časopisnih kronik razkrila dobršen del sebe, svojih občutkov, čustev in razmišljanj.

Na spletni strani Rojstvo užitka Vidimo lahko, kako si je pisatelj prisvojil pojem užitka (z vidika erotike) in ga razumel kot "majhno smrt", okno za pogled v božansko.

5. Pripadnost

Moj prijatelj, zdravnik, mi je zagotovil, da otrok že od zibelke čuti okolje, da si želi: v njem se je človek, v sami zibelki, že začel.

Prepričan sem, da je bila v zibelki moja prva želja pripadati. Iz razlogov, ki tu niso pomembni, sem nekako moral čutiti, da ne pripadam ničemur in nikomur. Rodil sem se zastonj.

Če sem to človeško lakoto izkusil že v zibelki, me spremlja vse življenje, kot da bi mi bila usojena, tako da se mi srce stisne od zavisti in želje, ko vidim nuno: ona pripada Bogu.

Ravno zato, ker je v meni tako močna lakota, da bi se nečemu ali nekomu podaril, sem postal precej besen: bojim se razkriti, koliko potrebujem in kako reven sem. Da, zelo reven sem. Imam samo eno telo in eno dušo. In potrebujem več kot to.

Sčasoma, zlasti v zadnjih nekaj letih, sem izgubil način, kako biti človek. Ne vem več, kakšen je. In kot bršljan na steni me je začela napadati povsem nova vrsta "osamljenosti, da ne pripadam".

Če je moja najstarejša želja pripadnost, zakaj potem nikoli nisem bil del klubov ali združenj? Ker temu ne pravim pripadnost. Tisto, kar bi rad, pa ne morem, je na primer to, da bi vse dobro, kar prihaja iz mene, lahko dal tistemu, čemur pripadam. Tudi svoje veselje, kako osamljeno je včasih. In osamljeno veselje lahko postane patetično.

To je, kot da bi v rokah držal darilo, zavito v darilni papir - in ne bi imel nikogar, ki bi ti rekel: "Tukaj je tvoje, odpri ga!" Ker se ne želim videti v patetičnih situacijah in se z nekakšno zadržanostjo izogibam tragičnemu tonu, redko zavijem svoja čustva v darilni papir.

Pripadnost ne izvira samo iz tega, da sem šibek in se moram pridružiti nečemu ali nekomu močnejšemu. Pogosto močna želja po pripadnosti v meni izvira iz moje lastne moči - želim pripadati, da moja moč ne bi bila nekoristna in bi okrepila neko osebo ali stvar.

Skoraj si lahko predstavljam sebe v zibelki, skoraj lahko v sebi reproduciram nejasen, a vseeno pereč občutek potrebe po pripadnosti. Zaradi razlogov, ki jih ne mati ne oče nista mogla nadzorovati, sem se rodil in ostal le: rojen.

Življenje me je od časa do časa prisililo, da sem pripadal, kot da bi mi dalo mero tega, kar izgubim, če ne pripadam. In potem sem vedel: pripadati pomeni živeti.

Kronika Pripadnost je bil objavljen v časopisu leta 1968. V njem pisatelj obravnava vprašanje zapuščenosti, nemoči in tesnobe, ki je lastna vsem nam.

Clarice je priznana prav zato, ker ji je uspelo z besedami razložiti in prikazati razmišljanja o življenju, ki so sicer nerazložljiva in skrivnostna, vendar jih večina od nas pozna, saj so del človeškega stanja.

Tako nam avtorica z besedami, da želi pripadati, v resnici pripoveduje o pripadnosti samemu sebi in o tem, kako že samo dejanje življenja prinaša pojem preprostega "biti".

6. Podaj mi roko

Podaj mi roko: zdaj ti bom povedal, kako sem vstopil v neizrazito, ki je bilo vedno moje slepo in skrivno iskanje, kako sem vstopil v tisto, kar obstaja med številom ena in številom dve, kako sem videl črto skrivnosti in ognja, ki je skrivnostna črta. Med dvema notama glasbe je nota, med dvema dejstvoma je dejstvo, med dvema zrnoma peska, naj sta si še tako blizu, je vrzelprostoru, obstaja občutek, ki je med občutki - v medprostoru prvobitne materije je črta skrivnosti in ognja, ki je dihanje sveta, neprekinjeno dihanje sveta pa je tisto, kar slišimo in imenujemo tišina.

Besedilo je del romana Strast po mnenju G.H. (1964), ki velja za eno najpomembnejših Claricinih del.

Tu nas pisateljica ponovno popelje za roko v tok filozofskih misli, ki mimogrede prežemajo vse njeno pisanje. To, kar je zastavljeno, je poskus prevajanja tišine in tistega, česar zaradi njene izjemne skrivnostnosti ni mogoče povedati.